• Bojana

BONJOUR FRANCE, BONJOUR DIJON




Pariz, rogljički in Eifflov stolp; to so stvari, na kar velika večina ljudi pomisli, ko sliši besedo Francija. Pri tem pa se redko zavemo, da je to le drobec, kar nam lahko ponudi ta ogromna in prelepa država, kjer sem kot Erasmus študentka preživela pet mesecev svojega življenja. V nadaljevanju bi vam zato rada na kratko predstavila mesto, ki je morda najbolj znano po gorčici, in tudi nekaj kulturnih posebnosti Francozov. Priznam, da pred odhodom tudi zame ni obstajalo skoraj nič drugega kot le Pariz, zato sem bila ob prihodu v Dijon, glavno mesto regije Burgundija, prijetno presenečena.




Kljub majhnosti (ima le 155,114 prebivalcev), ima mesto bogato kulturno dediščino, saj je bilo v srednjem veku središče bogate burgundske vojvodine. Tiha, a mogočna priča je palača burgundskih vojvod, kjer si danes prostore delita mestna občina in muzej lepih umetnosti. Ljubitelje umetnosti bo očaral center mesta, s svojimi srednjeveškimi hišami in hôtels particuliers (bogato okrašene hiše, kjer so prebivali plemiči).



Tudi gurmani tu pridejo na svoj račun. Marsikdo je že slišal za Dijonsko gorčico, ki je poimenovanje za poseben recept, prvič uporabljenem v bližini mesta. V samem Dijonu je zato veliko trgovin proizvajalcev tega namaza, kot sta na primer Fallot in Maille. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je Burgundija vinorodna regija, kjer pridelujejo tako rdeče, kot belo vino. Le nekaj kilometrov vožnje iz mesta zadostuje, da se s ceste vidi z vinogradi posejane griče. Beaune je prijetno, od Dijona le 40 km oddaljeno mesto, kjer vinske kleti ponujajo možnost degustacije njihovih izdelkov, hkrati pa je tam tudi tovarna in muzej gorčice Fallot.



Dijon in tudi sama Burgundija sta name naredila izjemen vtis, zato se bom tja brez dvoma še vrnila, obisk pa priporočam vsem, ki si želijo izkusiti pravi vtis Francije in njenih prebivalcev. Zakaj prebivalcev? Zato ker so daleč od stereotipnih nadutih Francozov, kot jim radi rečemo. Kot zanimivost moram najprej omeniti dejstvo, da večina ni ravno navdušena nad Parizom in Parižani ter so mnenja, da Pariz ni prava slika njihove države. Sama sem imela na univerzi, kjer sem študirala, priložnost spoznati nekaj Dijončanov, ki so me kljub moji sprva nekoliko polomljeni francoščini prijazno sprejeli v svojo družbo. Že ob prvem stiku pa se je pokazala kulturna sprememba, ki se je kljub pogosti uporabi nisem navadila; to je poljub na lice oz. faire la bise po francosko. Medtem ko se Slovenci ob srečanju rokujemo, se Francozi poljubijo na lice. Ob tem sem se vedno počutila rahlo nelagodno, kar so zaznali tudi moji sogovorniki. Moja razlaga, da preprosto nisem navajena na tak, zame zelo intimen stik, je vedno naletela na izraz presenečenja. Drugače pa so Francozi na splošno zelo družabni ljudje, ki se radi zabavajo tako zunaj, kot doma.




Hrana je za njih resna zadeva, za en obrok si lahko vzamejo tudi po več ur. Stereotip o vinu in siru je resničen, saj oboje naravnost obožujejo. Ta ljubezen do hrane pa me ni toliko presenetila kot ozaveščenost mladih o francoski politiki in to, da ima skoraj vsak dobro utemeljeno mnenje do trenutne politične situacije. Politika igra pomembno vlogo v življenju Francozov, ki nimajo zadržkov pri izražanju svojega nezadovoljstva. Stavke so namreč zelo pogoste; v petih mesecih v Dijonu so samo vozniki javnega prevoza stavkali najmanj petkrat.





Ne moremo pa se izogniti vprašanju o Francozih in njihovemu znanju tujih jezikov. To, priznam, je njihova šibkejša točka, ki se jo je treba zavedati, če potujemo kamorkoli izven Pariza. Čeprav se mladi z angleščino srečajo že v osnovni šoli, jo večina govori le za silo in še to z močnim naglasom, česar se tudi sami zavedajo.


Znanje francoščine zato močno olajša potovanje po tej deželi, pa tudi domačini bojo ob morebitnih vprašanjih bolj ustrežljivi.


Kaja Cajhen, učiteljica francoščine




0 views