• Bojana

Cuba te espera (Kuba te pričakuje)

Otok mojita, kubanske revolucije, rajskih plaž, čudovitih kolonialnih mest in starodobnih avtomobilov je v mislih mnogih Slovencev idealna počitniška destinacija. Da bi to res bila, je koristno – predvsem v kolikor se podamo na pot v lastni režiji – poznati nekaj uporabnih nasvetov, ki bodo naredili potepanje po tem karibskem otoku enostavnejše.


Calle Santa Ana, Trinidad

KDAJ POTOVATI?

Priporočen čas za obisk Kube je med novembrom in koncem marca, ko je vreme najbolj primerno – takrat je suha doba, temperature pa so prijetne. V tem obdobju so sicer cene letov iz Evrope precej višje, kot če se na primer na Kubo odpraviš v juniju, v času deževne dobe. Iz Evrope direktne lete v Havano ponujajo večinoma španski prevozniki iz Madrida: Iberia, Air Europa in Evelop. Cene povratnih kart se gibljejo od 600 eur naprej. Poleg tega obstaja ogromno možnosti za povezane lete z nam bližnjih letališč.



Napozaben sončni zahod v Varaderu

KAKO UREDITI VIZO?

Za vstop na Kubo se zahteva viza, ki pa jo lahko pridobimo na kubanskih ambasadah. Midva sva jo dobila v Dublinu, kjer sva v času pred potovanjem živela, zanimiv podatek pa je, da so mi v polje za narodnost vpisali eslovaca (Slovakinja) in ne eslovena (Slovenka). Ko mi je zaposlena na ambasadi predala vizo (ki mimogrede stane 22 eur), sem jo opozorila na napako, potem pa je potrebovala še pol ure, da je ugotovila, da opcije eslovena sploh nimajo v sistemu. Po skupnem posvetu sva se odločili, da izbere možnost eslovana (Slovanka), za katero mi ni čisto jasno, kako da jo sploh imajo na izbiro, vendar je najbližje besedi, ki bi morala biti na moji vizi. Na srečo ob vstopu na Kubo nihče od uradnikov ni pomislil, da bi bilo lahko karkoli narobe. Vendarle, po nekaterih informacijah, ki sem jih pridobila na internetu lahko Slovenci za vizo zaprosijo tudi preko pooblaščenih slovenskih turističnih agencij. Poleg tega je potrebno vedeti, da se kot pogoj za izdajo vize zahteva sklenjeno potovalno zavarovanje.


TURISTIČNI VODNIKI PO KUBI - ne zanašaj se na informacije na internetu

V veliko pomoč na potovanju bo prav gotovo tudi kak potovalni priročnik – glavni razlog za to je, da je pokritost z internetom na Kubi zelo slaba, kar pomeni, da se je nemogoče zanesti na mobilne podatke v kolikor potrebujemo osnovni zemljevid mesta za orientacijo. V španskem jeziku priporočam vodnik Aguilar, ki vključuje uporabne nasvete, zemljevide, razlage glavnih znamenitosti in vse pomembnejše aspekte, ki jih je dobro poznati za boljše razumevanje Kube.



Razgled z vrha stopnic Padre Pico, Santiago


BREZ ŠPANŠČINE NE GRE

Poleg tega toplo priporočam vsaj znanje popotniške španščine, saj tuji jeziki niso ravno njihovo področje (nemalokrat sva s fantom tolmačila ''ubogim'' francoskim turistom pri zajtrku, ko so želeli malo več kave ali pa sladkorja). Veliko Kubancev se namreč tujih jezikov sploh ne (na)uči in razen turističnega Varadera in starega dela Havane, Habana Vieja, je večinoma za preživetje obvezna vsaj osnovna španščina. Večina tujih obiskovalcev izven letovišč sicer prihaja iz Nemčije in Francije, vendar pa to še ne pomeni, da bi bili turistični delavci vešči teh dveh jezikov – na Kubi se namreč v tem pogledu običajno turist prilagodi domačinom. Zanimivo pa je vendarle, da se domačini najbolje potrudijo z angleščino takrat, ko upajo, da boš prispeval kak CUC, da jim polepšaš vsakdan, saj pogosto razložijo, da živijo v velikem pomanjkanju, nas belce pa vidijo kot odlično priložnost za hiter zaslužek.



Kolonialna ulica v Trinidadu



KAJ SPAKIRATI V NAHRBTNIK?

Higienski pripomočki (robčki, tamponi, vložki, čistilni robčki, milo, šampon..) so obvezen del potovalne opreme, saj jih je na Kubi zelo težko dobiti. Trgovine namreč niso tako dobro založene in zgodilo se nama je, da sva papirnate robčke našla šele v šesti trgovini (v Camagüeyu, tretjem največjem mestu na otoku). Dejstvo je, da so za Kubance neke vrste luksuzna dobrina, ki si jo malokdo lahko privošči (2 eur za paket – 10x10 – običajne velikosti, medtem ko je povprečna mesečna plača približno 25 eur). Poleg tega se svetuje uporaba dobrega sredstva za odganjanje komarjev in sončne kreme z visokim zaščitnim faktorjem. Le-te se na Kubi dobi le v bolj turističnih mestih v mednarodni lekarni ali v trgovini največjega hotela v mestu (po navadi Iberostar).



INTERNET NA KUBI

Kot že omenjeno, je tudi internet ena izmed redkih dobrin. To pomeni, da večina ljudi dostopa do njega nima nikjer drugje kot v večjih javnih parkih. V tem primeru gre za neke vrste wifi, za katerega pa je kljub temu potrebna posebna kartica, ki jo lahko kupiš v poslovalnicah državnega telekomunikacijskega podjetja ETECSA. Ena ura stane 1CUC (nekaj manj kot 1eur): obstajajo kartice za 1h ali 5h, vendar pa lahko ena oseba naenkrat kupi največ tri. Nakup teh kartic je možen samo s potnim listom. Sam nakup je lahko pravi mali podvig, saj so v določenih turističnih krajih z enim samim zaposlenim v poslovalnici (nama se je zgodilo v Viñalesu) vrste tako dolge, da lahko čakaš skoraj dve uri. Wifi brez kartice – tak kot ga poznamo v Sloveniji – sva na celotnem tritedenskem potovanju lahko uporabila le enkrat in sicer v eni izmed restavracij v Viñalesu.


KAJ PA PREVOZ PO KUBI?

Pravi mali podvig (in največji strošek) za popotnika na otoku je tudi sam transport med kraji. Večina turistov, ki pride na Kubo v organizaciji turističnih agencij, si tako prihrani nemalo živcev, saj je za vse to že poskrbljeno. Za ostale obiskovalce obstajajo tri možnosti: državni avtobusni prevoznik Víazul (vozi med večjimi mesti) – uporabljajo ga večinoma tuji popotniki, saj je za domačine predrag (ti se poslužujejo predvsem avtobusov-tovornjakov), najem avtomobila in pa t.i. taxis colectivos (t.j. skupinski taksiji).



Najino prevozno sredstvo iz Viñalesa do Habane

Za najem avtomobila je potrebno precej sreče in debela denarnica: glede na pridobljene informacije je to ena najdražjih držav na svetu za najem, saj avtomobilov kronično primanjkuje. Poleg tega je za vožnjo po njihovih dotrajanih cestah potrebnega veliko poguma in potrpljenja, saj cesta – tudi avtocesta – služi tako pešcem kot mnogim konjskim in volovskim vpregam in nenazadnje tudi vsem motornim prevoznim sredstvom. Midva sva se zatorej poslužila skupinskih taksijev in kljub temu, da sva imela izkušenega šoferja, ki je odlično manevriral po gorskih ovinkih iz mesta Baracoa do La Farole (zame najlepša panoramska pot na Kubi), smo potem na ravnini, v bližini Guantánama, na avtocesti (!) zbili nič hudega slutečo kozo, ki se je nenadoma prikazala na cestišču. Cene taksijev so precej evropske in višje na severnem, turističnem delu otoka (npr. 20 eur/osebo za 2h vožnje iz Havane do Viñalesa). Taksi je najlažje naročiti preko lastnika hiše v kateri prebivaš, t.i. casas particulares, ki se s šoferjem dogovori za uro odhoda. Običajno vozijo med kraji ob fiksnih urah – tako namreč šoferji vedno poskrbijo, da je avto poln.



Najino prevozno sredstvo do Trinidada

Avtomobili na različnih razdaljah nudijo zelo različno udobje, velik del le-teh pa nobenega, saj so za krajše razdalje (2, 3h) zelo priljubljeni stari Chevroleti in ostali ameriški modeli iz 50-ih let katerih lastniki uporabijo vso domišljijo, da jih še nekako obdržijo pri življenju. Ti avtomobili so namreč vredni pravo malo bogastvo ($35 000 – 40 000) kljub temu, da jim določene funkcije kot je števec hitrosti ali pa lučka za gorivo sploh ne delujejo. Problem z gorivom rešujejo tako, da ga natočijo vsak dan.


ČAS TEČE DRUGAČE

Ker so ceste slabe, je za potovanje med kraji treba računati veliko časa. Poleg tega se pogosto zgodi, da naj bi taksi štartal določeno uro, pride pa uro ali dve kasneje. Čas se namreč na Kubi meri čisto drugače kot pri nas.


KAJ POČETI IN KAJ SI JE VREDNO OGLEDATI?

Ker sva želela v treh tednih videti praktično cel otok, sva se – da bi čim bolj optimalno izkoristila dneve, za obisk juga poslužila tudi notranjega leta iz Havane v mesto Baracoa, skrajno jugovzhodno točko otoka, ki slovi po tem, da je to prvo mesto, kjer se je izkrcal Krištof Kolumb, ko je prispel v Novi Svet. Že sam se je čudil nad lepoto pokrajine in lahko samo potrdim, da upravičeno, saj sta tamkajšnja naravni park El Yunque in kanjon reke Yumuri res vredna obiska.



Razgled na pokrajino Viñales

Prav tako jugu v prid govori dejstvo, da je turistov veliko manj kot na obleganem severu, kjer so obvezne postojanke kolonialna Havana in Trinidad, peščene plaže v Varaderu ali rajski Cayosi in s tobakom bogata pokrajina Viñales. Malo manj obiskana je le Santa Clara, kjer danes stoji mavzolej s posmrtnimi ostanki Che Guevare in njegovih tovarišev. Poleg tega se prestolnica juga, Santiago, lahko pohvali z najbolj urejenim pokopališčem na otoku, Santa Ifigenia, kjer so pokopani najpomembnejši možje kubanske zgodovine, med drugim narodna heroja José Martí in Carlos Manuel de Céspedes, poslovnež Bacardí in Fidel Castro.




Zasluge gredo predvsem dejstvu, da je Santiago zibelka revolucije, na kar so v mestu tudi zelo ponosni. O dogajanju v Santiagu se največ lahko naučimo v muzeju - vojašnici Cuartel Moncada, kjer pa so razlage – kot v veliki večini ostalih muzejev – žal zgolj v španščini. V mestu sta zanimiva tudi Muzej Bacardí, kjer lahko vidimo celo pravo egipčansko mumijo in pa najstarejša hiša na Kubi – v kateri je živel kolonizator Diego Velázquez in je med drugim služila kot talilnica zlata in srebra.





A BOMO LAČNI?

Kubanska gastronomija mogoče ni tako slavna kot francoska ali mehiška, vendar pa se kljub dejstvu, da na otoku primanjkuje veliko osnovnih sestavin, tam lahko zelo dobro je. Večina popotnikov sicer odsvetuje obisk restavracij z mednarodno hrano (na daleč se izogibaj pice in testenin), vendar pa je hrana po navadi zelo dobra v t.i. paladarjih, kjer so običajno na voljo morski sadeži, določene vrste ribe ter njihove nacionalne jedi kot recimo ropa vieja. Izbire sicer običajno ni veliko, vendar je hrana skoraj po pravilu vedno zelo okusna. Odlično hrano nemalokrat skuhajo tudi gostitelji v casas particulares.

Druga obvezna prostočasna dejavnost na otoku pa je seveda pokušanje odličnih mojitov, daiquirijev in cuba libres ter sadnih sokov, ki jih postrežejo pri zajtrku. Glavna sestavina teh sokov je lokalno pridelano sadje kot na primer papaja (domačini jo imenujejo fruta bomba), guava (guayaba), ananas in banane.





SEVER ALI JUG OTOKA?

Veliko ljudi naju je začudeno gledalo, češ kaj počneva tri tedne z nahrbtnikom po otoku. Večina obiskovalcev se namreč zadrži v hotelskih kompleksih v Varaderu ali pa se v precej krajšem času osredotoči na sever otoka. Vendar pa kljub temu lahko rečem, da naju je najbolj navdušil manj znani jug z bogato zgodovino in neokrnjeno naravo. Poleg tega je popotniku zelo prijazen sistem možnosti nastanitve pri domačnih. Odličen je za vse, ki želijo v praksi uporabiti svoje znanje španščine, saj so lastniki običajno zelo prijazni, zgovorni, radi pomagajo in z veseljem pripovedujejo svojo plat življenja na otoku, kjer se je – vsaj navidezno – čas ustavil pred nekaj desetletji.


Dodatna motivacija za obisk je lahko tudi ta, da Havana letos praznuje 500. obletnico svoje ustanovitve, kar v praksi pomeni, da se v mestu, kjer življenje že tako poteka na ulici, dogaja še več. To je lahko odličen izgovor tudi za vse, ki imajo namesto zgodovine ali narave raje glasbo in ples. Cuba te espera ;)


Članek je napisala hispanistka Ema Nastran




Več o tečajih španščine pa TUKAJ.

186 views