• Bojana

Poletna Korzika

Kljub temu, da sva pred najinim dopustom na Korziki slišala, da je ta Francosko - (Italijanski) otok obiskalo že veliko Slovencev, sva imela občutek, da ni nikjer nobenega Slovenca (ali Slovana). V kampih so imeli težave pri vnašanju podatkov - Slovakia (?), začudeni pogledi nad najino slovensko registrsko tablico na avtomobilu, mimoidoči poznavalec je svoji ženi zagotovil, da je to Slovaška tablica.


NAČRTOVANJE POTOVANJA

Poletje na Korziki sva načrtovala že za lasnko poletje, vendar je bilo bolje, da sva lani ostala bližje doma.

Tako sva letos aprila kupila vozovnico za trajekt med Livornom (Italija) in Bastijo (Korzika). Vozovnica za avto in dve osebi med 15. avgustom in 1. septembrom je stala 210 EUR in za vsak primer sva doplačala 30 EUR riziko odpovedi.

Kot sva raziskovala, je dobro vozovnico kupiti vnaprej. Ker se nama je zdel storšek poti vključno s cestninami in bencinom kar visok, sva preverila tudi možnost potovanja z letalom iz Benetk. Cena je bila približno enaka (120 EUR / osebo), vendar bi v tem primeru morala izbrati bivanje v apartmaju in najem avtomobila na Korziki.

Tako sva se odločila za najin avto in šotorjenje v kampih, kar je najina priljubljena oblika bivanja na počitnicah.





Iz Livorna peljeta dve ladijski družbi Corsica Ferry in Moby Dick (ki ima celo ladjo porisano z liki iz risanke Lonleytoons). Odločila sva se za pravljično ladjo.

Kateri čas izbrati? Ob 8h zjutraj, ob 14h ali nočno ladjo ob 10h? Ker je med Ljubljano in Livornom okoli 6 ur vožnje in še vsaj 90 minut pred odhodom moraš biti v pristanišču, sva se odločila za ladjo ob 14h, ki prispe na Korziko ob 19h.


Ker sva v bližino Livorna prišla okoli 10:30, sva se odločila še za ogled Pise in znamenitega poševnega stolpa, ki je 30 minut stran iz Livorna. Imela sva dovolj časa za ogled stolpa in sprehod po mestu in pravočasno sva prispela v pristanišče.

Vkrcanje je potekalo kot po maslu, na ladji pa sva se končno lahko spočila. Iz Ljubljane sva šla ob 3:3o zjutraj.









KORZIKA, TUKAJ SVA!

Ko sva prispela v Bastio, sva izbrala kamp na vzhodni strani otoka malo proti jugu (20 minut iz Bastie). Kamp San Damiano. Kamp je moderen in lepo urejen. Ker sva vedela, da bova prenočila samo 1 noč, sva izbrala poceni parcelo (32 EUR) na drugem koncu kampa, na vogalu ob cesti.



AFRIŠKA TRGOVINA NA NAJINI PARCELI

Najina parcela je bila še zasedena z Afričani, ki so si ravno delili dobiček iz prodaje kiča po plažah. Malo so premaknili stvari in nama rekli, naj počakava, da bodo kmalu končali. Res je večina prodajalcev odšla čez 30 minut, dva pa sta ostala na neparceliranem prostoru blizu najine parcele in prenočila v svoji stari prikolici. Sprašujem se, kako je z nadzorom parcel in kampa … Kljub temu se mi je kamp zdel prijeten in je neposredno ob peščeni plaži (kar na Korziki ni samoumevno).


STRANIŠČA V KAMPIH?

Stranišča v kampih nimajo deske za sedet in vsak sam si mora prinesti svoj toaletni papir. Večinoma tudi ni mila za roke, tako da si ga je dobro vzeti s seboj.



1. DAN: ROZA SKALE IN ROKODELSKE VASICE NA SEVERU



Prvi dan sva se odpravila na Sever Korzike, kjer sva se ustavila ob poti, kjer so bile razgledne točke na morsko panoramo. Prvo mesto, ki sva si ga ogledala je bilo L'Île-Rousse (roza skale). Ogromno skalovje štrli iz morja, na enem delu je svetilnik, na drugem pa utrdba. Igorju se je zdel prizor kot iz serije Igra prestolov, zato sva pogledala na splet in ugotovila, da neposredno tu ni bilo snemano, so pa ustvarjalci Igre prestolov imeli v mislih tudi Korziko kot mesto dogajanja določenih bojev za ozemlje.



Nato sva se po ozkih poteh z avtom povzpela po vasicah, ki so znane po rokodelcih. Ustavila sva se v vasici Pigna, kjer je tudi muzej korziške glasbe in kupila CD za v avto z njihovo glasbo v jazz izvedbi. V Pigni (ime se izgovari se Pinja) sva po naključju zašla v majhno hotelsko restavracijo s prečudovito teraso, s pogledom na sončno pokrajino, kjer so nama postregli kavo v glineni skodelici. Igor pravi, da je to bila najboljša kava (kar je velik kompliment). Naročila sem “limonado” in dobila gazirano pijačo, ki je spominjala na sprite ali tonik. Na steklenički je res pisalo limonnade. V supermarketu (Supermarche) sem kasneje ugotovila, da če želiš limonado iz limone se temu reče “citronnade”.



Tako sva po ovinkastih cestah nadaljevala pot proti mestu Calvi, ki si ga prvi dan nisva uspela ogledati. Namesto tega sva poiskala naslednji kamp na najinem seznamu Dolce Vita, ki pa je bil tako poln, da sva morala poiskati drugega. Izbrala sva obetajočega Bella Vista, ki pa ni imel prav nobenega razgleda. V primerjavi s “komercializiranem” kampu v San Damianu, kjer je kup animacije, bazen, kar dobro založena trgovina in peščena plaža v kampu je bil tale kamp bolj preprost. Površina z visokimi drevesi in to je to. Za prenočiti je bilo v redu. Pripravila sva si zelenjavo in kus kus ter razkužila z orehovcem. Večer sva preživela s smehom do solz, ko sva brala opis naslednjega kampa, kjer sva spletno stran prevedla z Google prevajalnikom, kjer je bilo kup nesmislov.



2. DAN: OBZIDANO MESTO CALVI, ROJSTNO MESTO KRIŠTOFA KOLUMBA



Ko sva že drugi dan zložila šotor in vse stvari v avto, sva se napotila v bližnje večje mesto Calvi. V Calviju naj bi se rodil znani trgovec Krištof Kolumb, ki je ponesreči nemsto Indije odkril Ameriko, česar pa do svoje smrti ni ugotovil, saj je mislil, da mu je res uspelo priti v Indijo po zahodni strani.

Stari del mesta je obdan z obzidjem, kjer lahko obiskovalci občudujemo razgled na moderni del mesta, na obalo in bleščeče neskončno morje.

Čeprav sva iskala po turističnih vodnikih, po načrtih mesta in spraševala naokoli, nisva našla točno hiše, kjer se je rodil Krištof. Verjeto je v kakšni drugi zakotni uličici.


Peš sva se odpravila proti avtu. Pot pa nadaljevala po zelo ovinkastih cestah po zahodni strani Korzike proti jugu. Ustavila sva se v dolinici ob morju, kjer sva se sprva obotavljala, ali bi šla v ta kamp ali ne. Pa sva se na srečo le odločila za majhen malce hippi kamp s pogledom na morje iz najine parcele (edina parcela na najinem potovanju, iz katere se je videlo morje). Kamp Gradelle je 300 m od plaže z drobnimi kamenčki. Če se boste odločili za ta kamp, svetujem, da ponoči pospravite čim več stvari v avto, saj je čez noč veliko vlage. Zjutraj so bila oblačila, ki sva jih imela zunaj, miza, stoli in šotor zelo mokri. Je pa kamp obdan z naravo in zjutraj slišiš meketanje ovc in Igor je celo slišal zavijati volkove iz bližnjega hriba.











3. DAN: AJACCIO - NAPOLEON NA VSAKEM KORAKU

Tretji dan je bilo zlaganje šotora in stvari v avto še hitrejše in je ostalo še nekaj časa za kopanje v morju na bližnji plaži. Odločila sva se, da naslednjo noč prenočiva v prestolnici Korzike Ajaccio (izgovori se AJAČO). Do tja je bilo 2:30 ure vožnje po ovinkastih cestah, vendar se nama na srečo ni mudilo. Zato sva na poti občudovala čudovite razglede. Mogočne oranžne skale, zelenje, grmičevje, pogled na svetlikajoče neskončno morje na zahodu. Na poti sva se ustavila v mestu Porto, kjer sva si po kavici in “sendvič kosilu” privoščila plažo in skočila v morje. Pot naju je vodila malo po notranjosti in ko sva spet zagledala morje, sva se ustavila na razgledni točki, kjer se je videla bela peščena plaža s turkiznim morjem. Našla sva peš potko in se odpravila na plažo, kjer sva se osvežila v toplem morju.



V najin kamp sva prišla okoli 17h. Postavila šotor, se jezila na komarje, hitro skuhala špagete s tuno in paradižnikovo omako. Pojedla kosilo na drugi parceli, kjer sva ocenila, da je malo manj komarjev in sita kosila in komarjev šla na večerni sprehod v mesto Ajaccio. Na sprehajališču ob morju se zvečer ne dogaja nič posebnega, zato pa je več dogajanja na ulicah v mestu, kjer veliko Korzičanov in turistov večerja zunaj. Na vsakem koraku sva našla simbole, ki so prikazovali ponos Ajaccia – Napoleon Bonaparte se je tu rodil in nekaj časa živel.


Tu je tudi muzej – njegova rojstna hiša, njegov spomenik, kjer je bilo veliko cvetja in sveč, saj je pred kratkim slavil rojstni dan. Na pločnikih so zlati trikotniki s črko N, na slaščičarni Napoleonova slika, kako drži sladoled, … iznenada pa iz terase neke restavracije zaslišiva glasno glasbo, koračnico, himno. Greva pogledat. Med goste je prišel kuhar in ob glasbi prepeval himno v čast Napoleonu.











4. DAN: zaliv pri PROPRIANOU, OLMETA - Korzijške klape

Komarji so naju pregnali naprej proti jugu. Ustavila sva se v enem kampu pred mestom Propriano. V kampu sva se namestila okoli 14h in se odločila, da si pripraviva kosilo. Še prej pa je bilo potrebno kupiti sestavine. Prevozila sva celo okolico. Vse trgovine in restavracije brez izjeme so bile zaprte med 14h – 16h (trgovine), restavracije so začele delovati po 19h. V Franciji očitno ni v navadi iti ven na kosilo, ampak samo na večerjo. Lačna sva nestrpno počakala na 16. uro, ko sva v premalo založeni trgovini kupila le jajca in si pripravila omleto. Potem sva šla na bližnjo plažo, zvečer pa sva želela poslušati “korzijške klape” – po njihovo “polifoniya”, ki so imele koncert v bližnjem prikupnem mestecu Olmeta. Koncert je bil napovedan, da se začne ob 21:30, vendar ga nisva zamudila, zato ker sva prišla ob 21:35, ampak ker se nama ni dalo ostati na koncertu, ki se je začel ob 22:15. Pred tem sva bila namreč nepričakovano deležna predstave v francoščini na trgu pred cerkvijo. Predstavo so pripravili študentje igralske akademije. Igor je razumel samo, kar je sklepal iz prizorov, kar je videl, jaz sem sem in tja ujela kakšno znano besedo, vendar daleč premalo, da bi razumela point predstave, kjer je bila osnova neskončno dolgi dramatični dialogi, liki so ranjeni ležali po tleh in vsake toliko je nekdo vstal in začel svoj monolog.

Namesto koncerta sva se raje sprehodila po kamnitem mestecu in poskušala dva glasbenika, ki sta prepevala v korzijščini v prestižnem lokalnem baru na prostem.


Kako prepoznam korzijščino? Zveni povsem italijansko, pa ne razumem niti besede. Torej mešanica med italijanščino in francoščino.


5. – 6. DAN: NAZAJ NA VZHOD (jugovzhod)

Mesta Propriano si nisva uspela ogledati, saj sva odhitela nazaj proti vzhodu in prečkala jug skozi notranjost otoka. Privoščila sva si tri dni oddiha v istem kampu v bližini mesta Porto Vecchio (izgovori se Porto Vekio – staro pristanišče). En večer sva si ogledala ulice Porto Vecchia, z lepo cerkvijo v središču, polnimi restavracijami, trgovinami s spominčki in slaščičarnami s sladoledi.



Cene?

Kepica sladoleda zunaj na ulici 2 EUR, lokalno pivo Pietra 0,25L 5 EUR, Hainiken 3,5 -4 EUR.

Špecerija v supermarketih U-market, E-Leclerc bi ocenila, da je 2x dražja kot v Slovenskih supermarketih.

Pica v restavracijah 13-16 EUR, kosilo v restavraciji 14 – 20 EUR.

Spominčki – 5 - 20 EUR.

Oblačila – različno, vendar ni ceneje kot v Sloveniji.


7. DAN OTOKI LAVEZZI IN BONIFACIO

Odločila sva se, da se odpraviva na jug in po priporočilu mnogih prijateljev šla z ladjico na izlet na Otok Lavezzi. Cena je 37 EUR / osebo. Ladja vozi na otok 30 minut in iz otoka 60 minut, saj naredi daljšo pot, da si turisti ogledamo še sosednji otok Cavallo, kjer imajo vikende premožni in južno obalo Korzike.


Če radi raziskujete podvodni svet, nikar ne pozabite očal ali vodne maske, saj so ribe velike in čudovite in jih je res ogromno.



8. – 10. DAN Kamp U FURU v notranjosti na jugu


Prihodnje tri dni sva prenočila v kampu, kjer sva se znotraj kampa lahko podala k slapu in se kopala v topli rečni vodi.




11. – 18. DAN Plaža in lenarjenje in obisk mesta Corte

Zadnji teden sva si privoščila počitek v kampu ob peščeni plaži na vzhodni strani.



Vmes sva en dan skočila v drugo pomembno mesto na Korziki, ki se imenuje Corte.



To mesto je zibelka tradicije, patriotizma in boja za samostojno Korziko. Gibanje za samostojnost je precej opazno iz grafitov po celem otoku. Mnogo dvojezičnih tabel ima s črno barvo prečrtano ime v francoščini.




Po sprehodu po mestu Corte, sva se odpravila v dolino Restonica, kjer je mnogo možnosti za kopanje v reki. Ko sva bila tam, je ravno začelo deževati in sva kopalke pustila na suhem.





Za konec lahko povem, da sem po dolgem času spet izkusila, kako uporabno se je naučiti tujega jezika, pa čeprav sem pred odhodom imela točno 10 ur časa, da se naučim osnovne popotniške francoščine. Kaja me je naučila ravno dovolj, da sem lahko šla na tečaj joge (besede, ki sem jih potrebovala: levo - desno, noga naprej, nazaj), da sem vprašala za pot do najbližjega parkirišča, da sem naročila hrano, da sem znala plačati v trgovini, da sem se pozanimala, katero vino priporoča prodajalec, da kupiva, da sem znala pozdraviti in se posloviti, se zahvaliti in prositi za pomoč, da sem povedala, koliko dni bova prenočila v kampu in razumela osnovne odgovore in napise.


Za potovanje na Korziko ali v drugi del Francije, res toplo priporočam tečaj francoščine.



Članek sem napisala Bojana Petkovič, učiteljica španščine, češčine in slovenščine

0 views