• Bojana

Prigode "Au pair" varuške v Švici

Po diplomi sem si zelo želela oditi v tujino. Najbrž še toliko bolj, ker nisem šla na nobeno izmenjavo. Junija sem imela diplomske izpite, septembra pa sem že odšla v Švico. Družino sem našla na portalu Au pair world.


Dobila sem družino, ki se je pred kratkim preselila iz Francije v Švico. Pazila sem na dva fanta, in sicer na Lea in Thea, ki sta imela 5 in 8 let. Okolje, v katerem sem živela, je bilo pestro. V isti večstanovanjski hiši kot moja družina so živeli tudi Švicarji, ki so bili po rodu Italijani, imeli pa smo tudi sosede Albance, ki so živeli v svoji hiši. V njej so prebivali stara mama, oče in dve mlajši družini. Moje delo je bilo včasih kar zahtevno, tudi zato ker sem velikokrat pazila poleg svojih dveh »au pair otrok«, tudi soseda Italijana in včasih še na kakšnega Albanca. Je pa to, da au pair varuške ali »navadne« varuške pazijo na otroke tam dokaj pogosto. Se mi zdi, da je tudi več mam, ki si lahko privoščijo in ostanejo doma. Jaz sem spoznala kar tri. Eno v naši večdružinski hiši, druga je bila soseda iz Albanije in tretjo sem srečala, ko sem čakala na otroka po šoli. Pri slednji je bil kdaj na obisku tudi mlajši Leo. Včasih pa je bil Theo na obisku pri albanski družini in tako sem imela jaz manj dela.


Drugače pa je poleg narodnostne raznolikosti v Švici tudi velika raznovrstnost v verah. Npr. naši sosedje Albanci so bili muslimani, okolje v katerem sem bila, pa je bilo po večini protestantsko, a našla sem tudi katoliško cerkev. Trudijo se tudi za ekumenizem in tako sem prisostvovala na skupinski maši protestantov in katolikov.


Kot varuška sem delala približno pol leta. Otroci imajo tam šolo nekoliko drugače kot pri nas. Za kosilo sem ju hodila iskat, jima skuhala in ju nato odpeljala nazaj v šolo. Nekateri pa jedo tudi v šoli. So tudi otroci, ki so do večera v šoli, dokler jih starši ne pridejo iskat. Jaz sem po svoja dva šla popoldne, ko sta zaključila s poukom, in bila z njima do večera, ko sta prišla starša. Prosti čas sem preživljala tako, da sem tekla, spala in brala (kadar nisem pazila na otroka). Še posebej sem se lahko poistovetila z junaki iz knjige o žirovskih izseljencih v Ameriko, ki sem jo imela s seboj. Otroci pa so se (predvsem dokler niso kupili televizije) igrali veliko zunaj. Z njimi sem se igrala skrivalnice, jih lovila, igrali so se tudi s pištolami...



Tam sem bila tudi na zaključni proslavi šole pred novoletnimi prazniki. Imeli so nekakšno procesijo s svečkami do kraja, kjer so zapeli nekaj pesmi. Jaz sem za praznike odšla domov.


Med mojim bivanjem v Švici sem doživela tudi različne prigode. Enkrat mi je bilo naročeno, naj plačam delavcema, ki bosta pripeljala novo opremo za stanovanje. Denarja pa zjutraj ni bilo. Z mamo Sophie sva vse pregledali. Na koncu se je izkazalo, da je denar skril eden izmed otrok za opekač za kruh.


Zgodilo se je tudi, da sem izgubila ključ stanovanja. Imela sem bolj malo upanja, a sem se odločila, da grem nazaj po poti, kjer sem hodila. Otroka sta bila ta čas pri sosedu. Mislim, da so bile možnosti, da bi ga našla majhne, saj je bil srebrn, brez obeska in se je na asfaltu slabo videl. A glej ga zlomka, našla sem ga na prehodu za pešce. Izgleda, da mi je padel, ko sem dvignila roko in pozdravila, ko je nekdo ustavil. Še danes sem zelo hvaležna, da mi ni bilo potrebno delati novega.


Na koncu sem se že kar veselila, da grem naprej, saj sta bila otroka, ki sta precej pogrešala svoja starša, včasih kar težavna. Za poslovilno darilo sem dobila knjige z vajami o francoski slovnici, spreganju glagolov in ortografiji, ki mi bodo prišle še kako prav. Sledila je druga dogodivščina v Taizéju v Franciji, a to je že druga zgodba.


Tjaša Jereb

70 views