Spomini na Šrilanko

Prispela sem k običajni Šrilanški družini. V hiši v kuhinji, ki spominja nekoliko na črno kuhinjo je majhno ognjišče, kjer kuhajo hrano. Tam so tudi meni skuhali odličen curry in riž pa tudi riževe rezance. Hrana je odlična in vse je zelo čisto. Stranišče imajo zunaj in sicer tako za počepnit. Voda se niti ne splakuje sama, ampak imajo zraven pipo in čeberček, da si sam splakneš. Kopalnice nimajo. Kopajo se pri vodnjaku, ki ga imajo zunaj, ali ob reki. Tudi jaz sem se kopala v reki in to oblečena oz. v kopalkah. Vodo najprej očistijo listja, nato pa si pomagaš s škafom vode s katerim se polivaš. V vodi so tudi majhne ribice, ki ti grizkajo noge.

Pri komunikaciji mi pomaga hčerka družine, ki živi tukaj. Zmeraj se ne razumemo, a lepo skrbijo zame. Dobim zajtrk, kosilo, malico itd. Okoli 6. ure zvečer so se male punčke zbrale pred oltarčkom. Tam so izgovarjale besede. Ne vem, če bi rekla, da so molile. Lokalni vodič mi je namreč razložil, da oni ne molijo, ampak častijo. Ena od deklet je prižgala oljno svečko in nato so se usedle pod oltarček. Ena izmed njih je bila še zelo majhna, a je že obvladala besedilo. Tudi zjutraj sem videla, da je dekle, ki je tu doma pod oltarčkom izgovarjala besede kot bi molila.

V teh dneh se tukaj pripravljajo na novo leto. To bo iz 13. na 14. april. Doma se pripravljajo tako, da pripravljajo kokosovo maščobo. Najprej kokose posušijo na soncu, da lupina lažje odpade. Nato lupino odstranijo z nožem, včasih potolčejo s kokosom po tleh, da lupina lažje odpade. To so delale ženske in sicer na tleh pred hišo. Nato z drugim nožem narežejo kokos na drobne rezine in ga spet dajo sušit. Zatem ga odnesejo v mlin in dobijo kokosovo olje. Iz tega delajo potem različne slaščice, ki jih pripravljajo ob njihovem novem letu. Kokos uporabljajo tudi za kokosovo mleko. Videla sem, da so ga v kuhinji na tleh s posebnim pripomočkom nastrgali in dobili nekakšno kašo. Potem so vzeli malo vode in pomešali s kašo, oželi in odstranili nastrgano, da je ostala samo bela voda. To potem uporabljajo pri kuhi raznih jedi.

Danes sem obiskala tudi zabavo, ki so jo imeli za otroke v vrtcu v bližnjem kraju. Vsi so bili oblečeni v neke vrste pisane uniforme, ki so se razlikovale med seboj po barvah. Najbrž je bila barva odvisna od skupine v kateri so. Bili so pisani in zelo lepi. Imeli so različna tekmovanja. Od hoje v čepe, do skakanja v žaklju in do izbora za princa in princeso zabave. Delili so tudi slaščice, tako da sem imela priložnost poskusiti nekaj tipičnih slaščic. Poskusila sem »kavn«, ki je narejen iz riževe moke, sladkorja in ocvrt v kokosovi maščobi. Imeli so tudi slaščico, ki je narejena iz kokosovega mleka, riževe moke, kurkume, jajca in listov currya. Ta slednja sladica naj bi izvirala iz južne Indije. Imeli pa so tudi kuhan riž s kokosovo maščobo.

V hiši sem se počutila zelo dobro, imeli pa so probleme z elektriko, saj jo je večkrat kar zmanjkalo. Najprej zaradi nevihte, ki je podrla drog, nato so vzpostavili povezavo, a kasneje je elektrike kljub temu, da je bilo lepo vreme zopet zmanjkalo.

Zjutraj me je zbudilo petje. To pa niso bile (le) ptice, ampak so peli tudi menihi. Prišla sem v dnevno in videla, da od tam prihaja petje. A petje je prihajala tudi od zunaj. Kasneje sem izvedela, da so to bili menihi, ki so peli sutre in sicer se je slišalo po radiu. To je bilo nekje od 5. do 6. ure zjutraj.

Drugače pa se na splošno ljudje ne razlikujejo veliko od nas. Tudi tu, kjer imajo narave in živali v izobilju spremljajo po televiziji Animal planet.

Tjaša Jereb