• Bojana

Vem, kje so moje meje

Kot že mnogi pred mano, sem tudi jaz letos poleti krenila proti Španiji z namenom, da potešim svojo radovednost in ugotovim, o čem vendarle govorijo, ko pravijo, da te Camino spremeni in da po njem nisi nikoli več tak, kot si bil. Ker se včasih naveličamo sami sebe, se mi je zazdelo, da pa vsaj majčkena sprememba v tej smeri tudi meni ne bi smela škodovati.




Priprave so se začele par mesecev prej z zbiranjem primerne lahke in ultralahke opreme, iskanjem ustreznega prevoza do tja ter brskanjem po raznih virih informacij, kako se logistično pride skozi. Pojavilo se je tudi vprašanje sporazumevanja in ker nisem bila nikoli ljubiteljica nadaljevank s tristo ali več deli, mi je španščina precej španska vas, a sem si pogumno dopovedovala, da me pa menda z angleščino že ne bodo prodali. Vseeno sem se par mesecev prej razgledala po osnovah tega lepega jezika in prav vse, kar sem se naučila, mi je prišlo še kako prav. V marsikateri restavraciji, kavarni, trgovinici namreč ne znajo niti besede angleško.


Če hočeš kruh, na bread ne reagirajo, potreben je pan. Pojem španščina sploh ni tako enostaven, saj se že v prvi tretjini poti srečaš z dvojezičnimi, baskovsko španskimi napisi, v zadnjem delu v Galiciji pa prav tako.





Dogodki so se odvijali tako, da se je moj Camino razdelil na tri dele. Začela sem na francoski strani Pirenejev v vasici St Jean Pied de Port z jutranjim vzponom na Col de Lepoeder in spustom v Roncesvalles, kot je bilo v planu. Načrtovanje dnevnih etap je tudi sicer glavna zaposlitev v popoldanskih urah in tema neskončnih pogovorov.


Pokrajina je osupljivo lepa, osupljive so tudi razsežnosti časa, prostora in človeških virov, čemur si, romar, priča vsak dan na vsakem koraku. Pot vodi med polji, skozi mesta, vasice, mimo cerkva, križev, vodnjakov, po ozkih stezah, širokih kolovozih, po gozdu, travi, pesku, asfaltu, navzgor, navzdol, med ljudmi, v samoti, včasih je senčna, včasih sončna. Že tretji dan gre skozi Pamplono (baskovsko Iruña), kjer se je v začetku julija tako kot vsako leto odvijal festival San Fermin. Sredi tedna, v četrtek, v zgodnjih dopoldanskih urah, je mesto preplavila množica ljudi vseh starosti, oblečenih v tradicionalno belo, okrašenih z rdečimi rutkami. Atmosfera je bila na višku, a misel na bike, ki so neprostovoljno vpleteni v ta cirkus, mi ni bila prijetna.


Kljub skrbnemu načrtovanju kilometrov, postankov in nočitev sem se zelo kmalu soočila s situacijo, ki te pravzaprav ne zapusti do konca – boleče noge in vse. To, da se po kakšnem tednu noge privadijo na ritem, pomeni, da bolijo malo manj. Na drugi strani pa sem našla tudi moje najljubše trenutke na Caminu. Poleg iskanja fletchas amarillas (rumene puščice), albergues (prenočišča) in sellos (žigi), kar je pravzaprav zabavna nuja, so bile to še tri stvari in še danes se ne morem odločiti, ali naj jih razvrstim od ena do tri, ali naj kar vse dam na prvo mesto. To so café sin leche y azúcar, tapas, huevos fritos con jamón y patatas, menús del día, paella, vino tinto itd., torej hrana, ki je v kakršnikoli obliki po 30, 40 km spominjala na kraljevsko pojedino, prihod na dnevni cilj z ležanjem v travi ure in ure ter čarobna sveža jutra.


Dnevi so bili od enajste ure dalje izjemno vroči, zato se je splačalo začeti zgodaj zjutraj, ko se je z lahkoto dalo narediti veliko kilometrov. To je bilo še posebej pomembno tam, kjer se pot cel teden vije med žitnimi polji in so bile razmere v vročini res pasje. Tako sem brez posebnih zapletov prehodila Navarro, vinogradniško La Riojo in del pokrajine Castilla y Leon, dnevno od 25 do 40 kilometrov, skupno nekaj manj kot 500. Pred Leonom pa so se začele težave z vneto desno pokostnico, kateri se je čez dva dni solidarno pridružila še leva. Po težkih dilemah in pogovorih same s sabo, brskanju po internetu in posvetovanju z izkušenimi prijatelji tekači sem dognala, da je 300 km, kolikor jih je še ostalo, odločno preveč in da si zares ne želim v Santiago priti po vseh štirih. Zato je padla odločitev: sposoja kolesa.


Tako se je v Leonu začel drugi del, to je prelevitev iz romarke v kolesarko. Transformacija ni bila enostavna, počutila sem se izdajalsko, ko sem za seboj pustila kar nekaj zdaj že prijateljev in znancev, s katerimi smo se videvali dva tedna in delili lepote in tegobe Camina. A druge ni bilo in sčasoma sem začela uživati tudi v kolesarjenju. Ko pešec gleda kolesarja, se zdi: »Ja, tako pa že gre!« Resnica pa je, da mi je kolo pobralo mnogo več moči kot hoja in da so bili klanci navzgor na meridi, otovorjeni z desetkilogramskimi torbami, zares naporni. Posebej omembe vreden je tisti na O'Cebreiro – po petdesetih kilometrih me je čakal še osemkilometrski vzpon z višinsko razliko 600 metrov, na vrhu pa megla. Cruz de Ferro je bil bolj gostoljuben, čeprav je tam najvišja točka Camina, 1505 metrov nad morjem. Tudi Galicija je bila kljub svojim lepotam kolesarsko res zahtevna.


Tako sem se prebijala gor in dol skozi mesteca Astorga, Ponferrada, Portomarin, Melide, Samos in druga in enaindvajseti dan v dežju in megli blatna in mokra prispela do velikega cilja, Santiaga. Nobene rdeče preproge ni bilo, nobenih fanfar, le silna gneča že ob vhodu v mesto. Tam je mali milijon ljudi, ki so enako pogumno premagali vsak svoje omejitve in nikomur ni bilo mar za moj dosežek. Le meni… Vrnila sem kolo v Correos, obsedela na trgu pred mogočno katedralo in v glavi ni bilo nič. Nobene misli, le zajemanje trenutka, ki je, roko na srce, zares močan. A trenutki ne trajajo in cilj je kar hitro izzvenel, saj sta me čakala še dva, Finisterre in Muxia.


Tu se začne tretji del, soočenje z navadnim, neromarskim življenjem. Zelo trd pristanek je bila ovinkasta vožnja z avtobusom v Finisterre, naslednji dan pa še v Muxio. Slednja je verjetno najbolj pravljična in čarobna ribiška vasica, kar sem jih kdaj videla. Ko stojiš pred cerkvijo Nuestra Señora de la Barca, ki čepi skoraj v Atlantiku, se čas ustavi. Zazdi se, da sta se tu že davno nazaj srečala človek s svojimi hrepenenji, omejitvami in vero ter mogočna sila narave v podobi neskončnega bučečega oceana. In se še vedno srečujeta. Tu sem doumela, da po Caminu res ne bo nič več tako kot je bilo.


Iz Muxie sem se vrnila v Santiago, kjer sem ostala še tri dni. Tako sem lahko v miru sedela v katedrali ali pred njo dolge ure, si ogledala kadilnico, Portico Gloria in svetega Jakoba, brezciljno poležavala v parkih in na trgih, se sprehodila mimo tržnice, neštetih trgovinic in trgovin (v nekatere sem seveda tudi vstopila), preizkušala hrano, kramljala s sostanovalci v Albergue la Estacion. Čakala sem tudi, da pridejo do cilja moji Camino prijatelji, česar sem se najbolj veselila. Po razigranem zadnjem večeru in potikanju po ozkih uličicah okrog Praza do Obradoiro ter natrpanih lokalih smo vsi odšli, vsak na svoj konec – v Mehiko, na Novo Zelandijo, po Evropi, a nekje smo se za vedno dotaknili drug drugega. Hvala, Camino.


Jana Škrlj

121 views